Pesem Savinji

7. september 2023

V okviru izobraževanja za certificirano vodnico gozdne terapije pri ameriškem združenju ANFT smo imeli nalogo, da pripravimo nekaj, s čimer bomo pokazali kako je na nas vplivalo izobraževanje in novo znanje. Ker sem to nalogo morala opraviti in predstaviti nekaj tednov po poplavah, ki so 4. avgusta 2023 prizadele Slovenijo, sem se odločila, da grem do reke Savinje. Odšla sem na obrežje, malo niže od Mozirja v smeri proti Celju. Obrežje, kjer vedno lahko najdem mir. Za posledice, ki jih je Savinja s pritoki pustila v krajih Zgornje Savinjske doline sem že vedela. Tudi pri nas doma smo občutili moč vode. Kljub vsemu me je zanimalo, kako pa je tako velika količina vode prizadela strugo Savinje.

Z reko sem preživela dobro uro in v tem času spisala pismo Savinji, ki ga želim deliti z vami.

Pismo Savinji

Draga Savinja, kako si?

Osemnajsti dan po jutru, ko si nam pokazala vso svojo moč, sedim na obrežju, ki si ga tako zelo razdejala, in me zanima, kako si.

Poslušam te. Res se trudim, vendar je tvoj odgovor nejasen. Glasno bučiš mimo mene. Mi sploh odgovarjaš, ali ti je enostavno vseeno?
Zdi se, kot da želiš kolikor hitro je mogoče, odteči iz naših krajev. Te kličeta Sava in Donava, da se skupaj zlijete v Črno morje?

Gledam te. Tvoja gladina je videti kot izbruhi vročih gejzirjev. Ponekod si tako hitra, da je videti kot, da prehitevaš samo sebe in bi se za sekundo celo želela vrniti po toku navzgor. A drobna palica in list z drevesa razkrivata, da je tvoj tok popolnoma usmerjen. Edini cilj je navzdol. Ker sta se ti prepustila, ju neverjetno elegantno nosiš s seboj in če bosta vztrajala, lahko skupaj prispete do Črnega morja nekje na romunsko-ukrajinski meji.

Mogoče bežiš pred razdejanjem, ki si ga skupaj z drugimi pritoki pustila za seboj, ko si drvela skozi našo Savinjsko dolino? Razumem. Kot mama, ki jo otrok kdaj tako zelo razjezi, da mu pokaže svojo moč, in v trenutku, ko jeza popusti, se skesano umakne. Vendar se je sočutna mama, ki dojame svojo napako, sposobna opravičiti. Se boš tudi ti opravičila? In če se boš, ali te bomo znali slišati?

Sedim na skali na tvojem razbrazdanem nabrežju in razmišljam o zgodbah ljudi, ki si jim odnesla hišo, živali, posel, cesto, polje. Težko je. Poslušati zgodbe ljudi.

Težko je. Gledati razdejanje okoli naših domov, razdejanje na tvojem nabrežju. Videti je, kot da si tudi svoj dom zelo razdejala. Mogoče pa je to zate le preurejanje, obnova. Poletna čistilna akcija?

Žalostna sem, ko pomislim, kako ne znamo poslušati drug drugega in sodelovati. Četudi sodelovanje pomeni, da si kdaj damo prostor, da si dovolimo biti.

Vseeno je lepo. Če znamo videti in se zavedati, koliko ljubezni je, kljub tvojemu divjanju ali ravno zaradi njega, prihrumelo v naša življenja.

Draga Savinja, prosim te, ne hiti. Črno morje potrpežljivo čaka nate.
Človek, ti pa skromnost in ponižnost, ljubezen, spoštovanje in sodelovanje!

Tekst in fotografija: Katarina Alič Čretnik

Povezane vsebine