Opazovati in biti opazovan
Sem sredi dvomilijonskega mesta in vse je skoraj brezhibno urejeno, organizirano. Promet, utirjene poti ljudi, storitve kot na primer parkirne hiše, trgovine, hoteli, restavracije. Kot en velik organizem, ki deluje na videz brezhibno. Ob glavni cesti naenkrat zagledam napis meditacijski center. Dejstvo je, da kljub organiziranosti in prikladnosti mestnega življenja, človek tu le težko ostane v stiku s seboj in drugimi. Meditacijski center v mestu ponuja postanek za iskanje tako zunanjega kot notranjega miru. V naravnem okolju je to povsem nekaj drugega in predvsem bistveno lažje.
Spomnim se na protagonista filma Wima Wendersa Popolni dnevi. Enoličnost vsakdana, vnaprej določene kretnje in aktivnosti čistilca javnih sanitarijih v Tokiju. Na videz dolgočasno, ponavljajoče se delo v mestu, ki pa se ga Hirayam loteva z neverjetno natančnostjo in svetostjo. Vsak dan, ko je čas za malico pa si poišče prostor v bližnjem gozdičku, kjer je tudi svetišče in se tam spogleduje z vejami in listi dreves. S fotografiranjem poskuša ujeti v objektiv krošnje dreves, ki so v stalnem spreminjanju tako kot mi in druga bitja. Ob tem s celotnim telesom in dušo izraža zadovoljstvo in veselje do življenja. Opazovanje v pravem pomenu besede, ko smo ljudje zgolj pozorni na krošnjo drevesa, ki se maje v vetru ali pa pajka, ki čaka na plen, nas prestavi “k sebi domov”. Takrat tudi druga bitja vidimo drugače. Pri takšni vrsti opazovanja večkrat opazimo tudi tisto kar je sprva nevidno. Slednje se lahko zgodi med prežanjem. Gre za svojevrstno opazovanje, na katerega smo skoraj pozabili. Filozof in pisec Sylvain Tesson v knjigi Snežni leopard takole opisuje čas na preži. “Te ure čuječnosti so bile antipod ritmu mojih potovanj. V Parizu sem kopičil neurejene strasti. Tu, v kanjonu, smo natančno opazovali pokrajino brez jamstva žetve. Čakali smo na senco, molče, zroč v praznino. To je bilo nasprotje oglaševalskih obljub: prenašali smo mraz brez gotovosti o uspehu. Modernemu epileptičnemu razmišljanju “vse, takoj” se je zoperstavljalo mišljenje preže “najbrž nič, nikoli”. Kakšno razkošje, preživeti ves dan v čakanju na nekaj malo verjetnega!”
Kaj pa se zgodi, če med prežanjem, ko sedimo tiho in negibno, za trenutek pozabimo (hote ali nehote), da smo na preži? Drugače rečeno se ne trudimo več, da moramo biti na kaj pozorni. Krišnamurti D. bi to opisal takole: “Tedaj slišite vse, a ne? Slišite oddaljene šume in tiste manj oddaljene in tudi bližnje, kar pomeni, da poslušate vse. Um ni omejen na ozek kanal. Če zmorete tako poslušati, lagodno in brez truda, boste zaznali v sebi izjemno spremembo, ki se odvija nenamerno in v njej je velika lepota in globina uvida.” Podobno tudi druga Krišnamurtijeva sporočila pogosto poudarjajo omejenost razuma in potrebo po neposredni izkušnji, brez vmešavanja misli. Opazujem z razkošjem hkrati pa se zavem, da sem tudi sama opazovana, saj sem samo del narave.
Takole Sylvain Tesson z ironijo povzema svoje življenje: “Veliko sem prehodil, bil sem opažen in opazovan, pa nisem vedel za to.” Če se od časa do časa zavemo, da smo opazovani, smo na dobri poti, saj s to širino uma in srca zaobjamemo tudi vsa druga bitja in dovolimo, da se med nami splete mreža povezanosti.
Glasbeni video Nick Cave and Warren Ellis: We are not alone
Besedilo in fotografija: Helena Črne Hladnik
