Tukaj ob tebi…hvaležna

Tukaj ob tebi…hvaležna
Vsako malo se pokličeva…prikličeva se za izmenjavo energij, ker se močno čutiva. Že po prvem srečanju je bilo jasno, da sva si podarjena…da bo najin odnos za oba vedno znova po(po)lno doživetje.
Nasmešek se mi razlije po obrazu, prijetno toplino (za)čuti celotno moje telo. Gledam te s srčki v očeh in komaj čakam, da ti padem v objem. Še par obratov kolesa moje Pikice…še čiiisto malo še.In ti…tvoje vse žari od energije ljubezni, ki se pretaka skozi celotno tvoje bitje. Čakaš me z odprtim objemom. Skočim s Pikice, jo postavim v “njen” kotiček kjer ji je vedno prijetno in ti poletim v objem. Tvoja mogočnost me vedno znova pusti brez sape in ko se ti močno privijem s celotnim telesom, nežno, čutno božam tvojo kožo. Tako je nežna v svoji grobi teksturi…skoraj valovita.Pobožaš me po obrazu…jaz se ti še močneje privijem. Stojiva tako objeta…časa več ni, prostora več ni…samo sva ti in jaz in vsa mogočna ljubezen, ki JE. Stojiva v popolni tišini.Zasanjana se počasi odmaknem od mogočnega telesa in zašepetam…”Pozdravljeno moje mogočno bitje”…”Prišla sem ker ti želim nekaj dati, ker ti meni vedno znova daš tako zelo veliko”.
S teboj delim…
Tebi se zaupam…
S teboj in ob tebi se smejim…
Ob tebi jočem…
In danes prvič pišem…
Pišem na liste papirja, ki so se nekako našli v moji torbi. Sploh ne vem kdaj sem jih dala v njo…ampak nekaj je vedelo, da bodo že prišli prav (ko bo pravi trenutek).

Sedim tako pod tvojo veliko, mogočno krošnjo, med koreninami, ki so oblikovale stol ravno prave globine in širine. Hrbet in glavo naslonim na tvoje mogočno, a nežno telo. Počutim se varna….tako sprejeta. In besede kar kipijo iz mene…črke tako silovito letijo na površje, da se moram še dodatno potruditi oblikovati jih v resnično prepoznaven simbol…v besede. Stavek po stavek, list po list vse bereš z menoj…vse je oblikovano tudi zaradi tebe, tudi s tvojo pomočjo, z najinimi energijami. Prepleteno, najino. “Ne”…praviš, “to je tvoje, jaz sem SAMO TU”…”To je tvoja resnica…to je tvoja zgodba. “Nasmehnem se, umaknem se malenkost od tvojega telesa, obrnem se in se zazrem v tvojo čudovito krošnjo in ti pošljem poljub. “Rada te imam” pošljem s poljubom.
Zadovoljna, izpolnjena privijem popisane liste papirja na srce, še enkrat se zazrem v višino in potiho zastavim vprašanje…”Ali si prebral, začutil moje besede?” A vem, da si. Ne rabim spregovoriti, da me slišiš, a me vseeno spodbujaš, da to naredim, kadar čutim, da si želim, da moram. Da mi bo potem lažje. “In to, to je samo zate. Moje darilo tebi”…papir je nežno sprejel besede pesmi, ki sem jo napisala Z rahlo solznimi očmi še dodam: ” Upam, da sem dala dovolj ljubezni, da dajem dovolj ljubezni…da se ta čuti kot takšna kakšna je njena resnična narava…vsemogočna, največja”.
“Sprejemam hvaležna vsaki trenutek, vsaki utrinek v dnevu, ki nam je dan.
“Upam, da je moja ljubezen dovolj. Upam, da je JE dovolj.”
Solze so mi zameglile pogled. Veter je upognil tvojo krošnjo in začutim nežen dotik
tvojim mladih listkov.

“Hvaaaala ti!”.
Veličina besede HVALA, ki jo zajema je brezmejna…brezčasna in v meni
vseprisotna. Dovolim solzam da tečejo, naj sperejo nakopičeno žalost, strahove, dvome…

Veter je sedaj še močneje upognil tvoje veje…stisneš me močno, močno, božaš me
nežno. Bolečina zapušča moje srce…hvaležna jo pozdravim in odslovim…izpustim.
Radost doživljanja in doživetje čudeža življenja v tukaj in sedaj…ponovno
okrepljeni ostajajo v meni, z menoj.
Tukaj sta…vedno. Vem in sem globoko hvaležna.

Teodora Tia Maj

Povezane vsebine