Šport in gozdna terapija?

25. september 2023

Premagovanje »ovir« med vzpenjanjem v gorskem svetu. Spremljanje jadranja kavk na vrhovih. Poslušanje ptic in mrmranja vetra med tekom. Opazovanje plešočega travniškega cvetja med kolesarjenjem. Občutenje skale, medtem ko se previdno vzpenjaš po njej. Vonjanje šetraja, ki kuka iz skalnih razpok visoko nad dolino. Opazovanje igrivih snežnih vzorcev na pobeljenih pobočjih …

Vodena gozdna terapija je praviloma nezahteven sprehod; v ospredju so dejavnosti, ki človeka umirijo in ga zadržijo v danem trenutku, ob podpori gozda oziroma narave. Pa vendarle … Elemente gozdne terapije je mogoče tudi spontano vplesti v športno rekreacijo.

V naravo redno zahajam, pri čemer je skorajda vsak obisk tesno povezan s kakšno obliko športa: potepanjem po hribih in gorah, gorskim kolesarjenjem, tekom, športnim plezanjem, turno smuko. Pri čemer si športa skorajda ne predstavljam drugje kot v naravi.

Tako se mi je, ko sem končala izobraževanje za vodnico gozdne terapije, porajalo vprašanje: »Kako povezati dvoje, kar je in kar postaja nepogrešljiv del mojega življenja?«

In takrat se je pred menoj odprla knjiga ameriške vodnice ANFT Suzanne Bartlett Hackenmiller »The Outdoor Adventurer’s Guide to Forest Bathing«. Ki je pometla z vsemi pomisleki ob tuhtanju, kako preplesti intenzivnejšo aktivnost in gozdno terapijo.

S poglabljanjem odnosa do narave se je spontano spreminjal tudi način športne rekreacije. Še zlasti, kadar se v naravo odpravim sama (kar je precej pogosto). Budno se zavedam okolja, ki me obdaja. Vselej pozdravim bitja, ki domujejo v njem, vselej se jim ob koncu zahvalim za družbo – ali vmes, za oporo pri vzponu, denimo (ali za gozdne jagode 😊), kratkočasim se ob simfoniji ptičjega petja in šumenja vetra v krošnjah, hvaležna sem za sapo, ki mi v vročih poletnih dneh hladi obraz, lovim sončne žarke, ki pronicajo skozi veje, preskakujem sence, ki se plazijo po gozdnih tleh, z vsemi pljuči vdihujem vonj makije, kadar sem ob morju, nežno pobožam steno, preden se navežem na plezalno vrv, občutim površino in obliko tal, po katerih tečem ali hodim, pomežiknem cvetlici, ki upogiba glavo v vetru, iščem vzorce v nedotaknjenem snegu, opazujem like, v katere se povezujejo oblaki na nebu, poslušam reko, kako nekaj časa glasno žlobudra, zatem pa skorajda premolkne …

Šport zame še zdaleč ni več »samo« šport, rekreacija. Odkar se med njim družim s preostalo naravo, s preostalimi bitji, je tudi prijetnejši. Četudi se na nek način rada umaknem v samoto pod perut narave, je v njej pravzaprav precej družabno 😊. Poleg tega se v njej dogajajo tudi skrivnostne stvari! V kraju, kjer živita moja starša, je tako recimo gozd, ki teče namesto mene. Res! Ne znam razložiti, a vselej kar odlebdim skozenj. 

Rada raziskujem, tudi skozi šport, a prav tako se rada nenehno vračam v znan okolja, hodim in tečem po istih poteh, denimo. Pa ne zato, da bi izmerila morebitni napredek pri telesni zmogljivosti. V naravi je preprosto vsakič vsaj za spoznanje drugače. In, še pomembneje: v dobro družbo se ne nazadnje vedno znova radi vračamo 😊.

Tekst in fotografija: Mateja Gruden

Povezane vsebine