Poletni solsticij

21. junij, 2023

Kres je najskrivnostnejši dan poletnega obdobja, saj je sonce takrat najvišje, njegovo izročilo pa verjetno paše še v pogansko dobo, v krščanski tradiciji ga vežemo sicer tudi na praznik Ivanovega, ki ga praznujemo 24. junija. Že od nekdaj je torej ta čas poln obredov, šeg in verovanj.

To je čas, ko se sonce obrne od poletnega viška in moči proti jesenskemu padcu. Je tudi sončni praznik perzijskega boga sonca in svetlobe Mitre, ki je bil v času Rimskega cesarstva pomemben in zanimiv kult. Ostanke mitrejskega kulta v Sloveniji najdemo na Ptuju, v zamejstvu pa v Devinu blizu Trsta.

V tem času svoje moči preizkušajo škrati, vile in druga nadnaravna bitja. Podobne običaje na kresno noč tako lahko opazujemo vse od Islandije pa do Sredozemlja. Povsod je v ospredju pomoč soncu pri ohranjanju njegove moči. Najlažje sredstvo za ohranjanje njegove moči pa je bil simbolično kot vir življenja prav ogenj. Ogenj so netili tem bližje nebu, zato najraje po hribih in gorah, ker naj bi tam prejemalo največ toplote in svetlobe. Okoli kresa se je plesalo in pelo v smeri gibanja sonca.

Povsod po Evropi so ljudje skakali čez ali skozi ogenj in verjeli, da višje kot bodo skočili višji bo njihov pridelek (npr. pšenica). Živino so gnali skozi ogenj, da bi se ta očistila, saj naj bi ogenj odganjal bolezni in zle sile.

Pletli so se venci iz “magičnih” rastlin kot so praprotno seme, divji pelin, omelo in razne “zlate solarne rože”. Rastline je bilo potrebno nabirati na tešče pred zoro, ko je bila na njih še rosa. Simboliko vode tukaj povezujemo z očiščevanjem, ki je na ta dan najmočnejše (ponoči in zjutraj pred sončnim vzhodom). Zato so povsod po Evropi na kres častili tudi vodnjake, potoke in reke, se v njih kopali ali pa se valjali v jutranji rosi.

Venček, ki se je spletel na solsticijevo noč je služil kot varovalo pred zlimi duhovi celo leto, v hišo pa je prinašal srečo, ljubezen in zdravje. Na kresno jutro so na kresni kamen (velik, naraven kamen), ko je kamen ravno obsijalo sonce, dekleta odnesla venčke iz travniških rož. Blizu Kresnika pa je bilo tudi stalno mesto, kjer so kurili kresove.

Dekleta, ki so bila udeležena pri kresovanju, so si z bršljanom in travniškim cvetjem spletla dolgo kito. Naposled so si jo dala okoli vratu, jo pod brado prekrižala in speljala pod pazduho na hrbet, kjer so jo prekrižala, pa vse do pasu, kjer so si jo zavezala. Pred in med kresom so okoli njega tudi plesala. Ko pa je ogenj pojenjal, so vse kite zmetala na žerjavico. S tem dejanjem sta dobila kres in njegovo oglje magično moč, s katerim so gospodinje na ognjišču zakurile nov ogenj. Oglje pa je imelo tudi zdravilno moč.

Ob poletnem kresu so venčke izdelovala predvsem dekleta in otroci. Dan po kresu so ga obesili le nad hišna vrata. Moral je imeti le rumene cvetove, ki so imeli moč sonca. Ker so ga pletli v njegovi bližini, je dobil tudi moč kresa. Služil je kot varovalo pred zlimi duhovi, v hišo pa je prinašal srečo, ljubezen in zdravje. Na svojem mestu je moral ostati do naslednjega kresa, ko so suhe venčke sneli s hišnih vrat in jih na domačem ognjišču zažgali.

Ko so fantje pripravljali poletni kres, so dekleta po travnikih in pašnikih nabirala kresnice – ivanjščice in pletle venčke, ki so jih odnesle domov. Kajti tam narejeni, so imeli še večjo varovalno moč, ki sta jo dodala Kresnik in kres. Venčke so obešali na hišna in hlevska vrata za zaščito pred zlimi duhovi in nesrečo.
Včasih so ljudje znali prisluhniti naravi, živeli so v skladu z naravnimi cikli, jih spoštovali in častili. V današnjem hitrem tempu življenja bi se morali večkrat ustaviti, prisluhniti naravi, se poglobiti in obnoviti našo vez in s tem okrepiti naš um in si odpreti nova obzorja in zavedanja, da smo samo majhen delček ogromnega naravnega vesolja.

Tekst in fotografija: Maja Šilc

Povezane vsebine